Grad Negova zgodovina
Negova, ki se kot Negoinezelo prvič omenja med leti 1106 in 1124, je dobila ime po plemiču Negoju, večkrat omenjenem v srednjeveških pisnih virih. V Otokarjevem urbarju leta 1267 se kraj omenja kot Negowe, grad pa se prvič omenja leta 1425 kot vest Negaw. Na območju negovske gospoščine je bilo najdenih več kamnitih sekir in 26 tako imenovanih Negovskih čelad, od katerih je danes v Sloveniji ohranjena le ena, in sicer v Narodnem muzeju v Ljubljani.
V srednjem veku so gospodje na tem območju imeli pravico do sodne oblasti, kar nam dokazujejo najdbe gorskih pravdarskih obravnav in del sramotilnega kamna ali prangerja, ki se nahaja zraven cerkve svete Device Marije in nosi letnico 1656. Na njem je grajska ali trška gospoda kaznovala prestopnike.
Kot prvi lastniki posesti se omenjajo koroški vojvode Spanheimi, ki so grad okoli leta 1120 podarili Šentpavelskemu samostanu na Koroškem. Nato je Negovski grad leta 1431 prešel v last viteške družine iz Gornje Štajerske Perneških. Prvi lastnik je bil Wilhelm Perneški, nato sin Jernej Perneški, ki se je v 15. stol bojeval z Ogri. Ko je prišlo do spora med Friderikom III. rimsko-nemškim cesarjem in ogrskim kraljem Matijo Korvinom (Kralj Matjaž) je Jernej Perneški vodil cesarsko vojsko in skupaj z njo ugrabil sina Ivana Frankopana in ga odpeljal na Negovo. Matija Korvin ga je odkupil in Jernej ga je nato poslal iz Negove. Vendar je leta 1487 Matija Korvin napadel Negovski grad. Na ta dogodek priča t.i. »Matjaževa krogla«, ki krasi vhodni portal v stari del gradu. Po letu 1543 je bila Negova vse do druge svetovne vojne v posesti plemiške rodbine Trauttmansdorff.
Grad je sestavljen iz treh delov. Stari grad, najstarejši del, je iz 2. polovice 14. stoletja in še ni obnovljen. Konec 15. stoletja, po končanih bojih z Ogri, so ga dozidali in povečali. V notranjosti južnega trakta je 80 m studenec, ki sta ga po pripovedovanju izkopala dva, na smrt obsojena jetnika, in si tako prislužila svobodo. Notranje dvorišče starega gradu je iz poznogotskega obdobja, stopnišče je renesančno. Stari grad so največ dozidavali med leti 1605 in 1617. Zato je nad vhodom v stari del letnica 1617 zraven Matjaževe krogle. V tem delu se nahaja t.i. »Turška glava«. Po legendi sodeč gre za prvega Turka, ki je v času turških vpadov preplezal zid Negovskega gradu in bil živ sezidan v steno gradu.
Novi grad je leta 1615 dal zgraditi Maximilian von Trauttmansdorff. Leta 1633 je bilo urejeno tudi zunanjo dvorišče in tako je grad dobi sedanjo podobo. Tretji del gradu je Predgradje, kjer je bilo urejeno gospodarsko poslopje z poznorenesančnimi portali in dvema stolpoma. V gospodarskem poslopju so bili konjski hlevi, delavnice in sobe za služinščad. Celoten grad je obdan z obzidjem in strelnimi linami. Grad so obdajali tudi trije dvižni mostovi, ki so skrbeli za varnost pred napadi. Gradnjo gradu so nadzirali italijanski mojstri graškega ceha, pomagali so tudi mojstri iz Radgone. Kamenje za gradnjo so lomili pri cerkvi in v Ljutomeru, les so po Muri splavili iz Leobna, apno so žgali doma, opeko so pripeljali iz Gornje Radgone.
Trauttmansdorffi so večina časa preživeli na drugih gradovih, v Negovi so imeli le svoje oskrbnike in uradnike, posamezni člani rodbine pa so, zlasti poleti, prihajali na tukajšnjo posest.
Po drugi svetovni vojni je Negovski grad prevzela Banska uprava. Nekaj časa so bila v njem stanovanja, danes ima status kulturnega spomenika državnega pomena.
