Gornja Radgona zgodovina
Ozemlje občine je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi, kar so dokazale najdbe gomil na vzhodni strani gradu leta 1789 (orožje, čelade, meči, črepinje), pri opekarni je leta 1830 odkopana gomila odkrila skeletni pokop iz starejše železne dobe z vsemi pridevki (meč, sekira, sulice, igla, žara in bronast voziček), pri železniški postaji iz leta 1960 (črepinje iz bronaste dobe) in najdbe pri avtobusni postaji iz leta 1968 (preperelo okostje z ročno izdelanimi glinastimi posodicami). Žal nadaljnje raziskovanje in zasledovanje kulturnih tal iz različnih razlogov že tedaj ni bilo mogoče.
Radgona se v pisnih virih prvič omenja leta 1182. Kadar govorimo o Radgoni, imamo pred očmi sosednjo Radgono - Bad Radkersburg. Samo ozemlje današnje Gornje Radgone je bilo verjetno nekdanji Petersdorf z nekaj kmetijami, ki se omenja v Otokarjevem urbarju iz leta 1265 - 1269, ko je bila sosednja Radgona ustanovljena kot trg pod kraljem Otokarjem II Přemyslom. Seveda je bil kraj, tako kot bližnja okolica, odvisen od Radgone in kar je zadevalo mesto, je vplivalo tudi na to področje.
Ime "gornja" je dobila, ker leži pod grajskim hribom, kjer je bila edina povezava s sosednjo Radgono ulica Spodnji Gris, ki je z Gornjim Grisom sestavljala tedanje mestno jedro.
Prve otipljive podatke o Radgoni dobimo od konca 11. stoletja.
Zgodovina Gornje Radgone je močno povezana tudi z gradom. V zapisih se grad prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal naj bi ga plemič slovenskega rodu, Radigoj. Po njem sta grad in kasneje trg ter mesto dobila svoje ime. Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi, nato pa so se lastniki ali upravitelji menjavali.
V 15. stoletju se je v mestu razcvetelo gospodarstvo. Prepovedana je bila trgovina po vaseh in leta 1401 so bili določeni sejmarski dnevi – kar je prvi pisni dokaz o Radgoni kot sejemskem mestu.
Skozi dolga stoletja je mesto s predmestjem povezoval skromen lesen most. Preko njega je potekala trgovina, čezenj je prišel madžarski kralj Matija Korvin, Nemci so preko njega vdirali v tedanjo Jugoslavijo. V stoletjih je pod mostom plulo ogromno ladij v majhno pristanišče v Spodnjem Grisu. Ob poplavah ter požarih je bil večkrat uničen. Na sredini mostu je stal lesen križ, na bregu pa mitnica, kjer so vse do leta 1901 pobirali mostnino.
V letih 1546 in 1746, v obdobju čarovniških procesov na Slovenskem Štajerskem, se je na območju Gornje Radgone zvrstilo med 250 in 300 procesov. Tla za tako početje so bila ugodna predvsem zaradi velikih poplav, slabe letine, kuge, vpadov Turkov in pohodov Krucev. Prvi proces v Gornji Radgoni je bil leta 1648 (kravji pastir naj bi z mrtvo žabo začaral tuje konje). Zadnji proces v Gornji Radgoni in tudi na Štajerskem pa je bil med leti 1744 in 1746 proti Apoloniji Herič in Simonu Kuklu iz znanega »čarovniškega gnezda«, Veržeja. Kukel je pred izrekom obsodbe umrl, graška vlada pa je 01. 07. 1746 ukazala krvnemu sodniku, naj jetnico Apolonijo izpusti.
Gospodarsko zaledje je v 19. stoletju omogočilo širitev naselja, ki je kot Gornja radgona postalo središče sodnega okraja v okviru okrajnega glavarstva Ljutomer in bilo 28. avgusta 1907 povzdignjeno v trg. Od tedaj je bilo v njej sedež več samostojnih upravnih funkcij - do današnje občine.
28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Večina vojnih obveznikov z območja Radgone je bila poslana na rusko, po letu 1915 pa na italijansko fronto. Slabo stanje v vojski, vpliv oktoberske revolucije in naraščajoče nacionalno gibanje so ob koncu vojne pripeljali do uporov vojakov. eden takšnih je bil 23. maja 1918 v Radgoni, ki je bil zadušen z obsodbo in ustreitvijo osmih vodij upora. konec vojne ni prinesel miru, pač pa vojaški in diplomatski boj za meje. V Saintgermainski pogodbi je bila za novo državno mejo določena reka Mura.
