Gornja Radgona Radgonski grad

Radgonski grad stoji na 265 metrov visokem griču z lepim razgledom na širšo okolico. V zapisih se prvič omenja v 12. stoletju. Sezidal ga je plemič Radigoj, ki je bil slovenskega rodu in po njem je grad in kasneje trg in mesto dobil svoje ime. Sprva se je predvidevalo, da je ime po nemški besedi "Rad" (kolo), ki je tudi v radgonskem grbu. Prvi lastniki so bili grofje Spanheimi nato pa so se lastniki ali upravitelji menjavali.

Herbersteini so grad leta 1789 prodali družini Wurmbrandt , ki je zgledno skrbela za objekt do leta 1914. Takrat ga je kupil grof Karel Chorinsky, in ga obdržal do leta 1931, ko je bilo grajsko posestvo na drobno razprodano. Po 2. svetovni vojni je bila do leta 1974 v gradu osnovna šola. Ko se je šola izselila, je grad začel nezadržno propadati. Leta 1991, ko je bil grad popolnoma izropana in uničena zgradba, je razpadajoče grajsko poslopje vzel v najem Milan Herzog. Grad je v celoti temeljito obnovil izključno z lastnimi sredstvi in mu povrnil nekdanji sijaj.

Grad je bil v tem dolgem obdobju velikokrat prezidan in povečan. Najstarejša upodobitev (1603) kaže podolgovato, dvonadstropno stavbo z majhnimi okni in dvema štirioglatima stolpoma na vsaki strani, ki pa sta različne velikosti. Bakrorez iz leta 1681 leta pa prikazuje grad kot ogromno zgradbo z obzidjem in stolpiči. Vhod v grad je skozi zunanje dvorišče, ki ga je oblikovalo enonadstropno gospodarsko poslopje iz štirih traktov. V kamnitem portalu z rustikalnim okvirjem so ohranjene odprtine za verige dvižnega mostu. Vrata so obita s pločevino, ključavnica je masivna in baročno ornametirana. Nad vhodom je grb Herbersteinov in kamnita plošča z napisom. Po poševni, ograjeni rampi na koncu dvorišča pridemo k drugemu vhodu, kjer sta tudi še vidni odprtini dvižnega mostu, kar nam potrdi domnevo, da je bil tu notranji grajski jarek. V portalu je dvojni grb Herberstein - Eggenberg. Po daljšem hodniku pridemo na drugo dvorišče, ki je na vseh štirih straneh arkadirano in nosijo dvonadstropno osrednjo grajsko stavbo,ki je v celoti podkletena. Grad je imel nekdaj tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje lep stolpič, ki je bil opremljen z delujočo uro. Tudi zunanjost gradu je bila urejena. Cesta, ki se je vzporedno približevala gradu se je vila preko dveh kamnitih lokov, ki so bili povišani z zidcem in oglatimi stebriči na katerih so stali baročni doprsni kipi od katerih sta ohranjena le še dva iz te "viteške aleje". Nasproti prvega vhoda pa je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored, ki se je polkrožno zaključil.